Androidi čutijo v barvah

Že nekaj časa se ukvarjam z novim projektom, znanstvenofantastično zgodbo z delovnim naslovom Androidi čutijo v barvah. Trenutno sem približno na četrtini romana, ne bom pa napovedoval, kdaj bo končan, tako da se pustite presenetiti. Za pokušino je spodaj tretje poglavje. Uživajte!

Robbie, 2031

“R0881E, odpri oči.”

Prva stvar, ki jo je uzrl, so bili štirje nasmejani obrazi.

“Kje sem?” je vprašal.
“V laboratoriju Cloverdome,” je rekel eden od obrazov.
“Dobrodošel,” je rekel drugi.
“Nam lahko zaupaš svoj status?”
“Status?”
“Kako se počutiš.”
“Vse je tako novo. Kaj je ta vonj?”
Vsi štirje obrazi so izpustili nenavaden zvok.
“Izjemno,” je rekel prvi.
“Kent, uspelo ti je,” je pripomnil tretji.
“Nam je uspelo. Vsem skupaj.”
“R0881E, to kar vonjaš, je kava.”
“Čudovito diši.”
“Lahko vstaneš?”

R0881E je vstal s stola in naredil nekaj korakov po sobi. Sprva se je opotekal, a je kmalu ujel pravi ritem. Opazil je, da imajo obrazi telesa, prav takšna, kot ga ima sam. Sicer so bila zakrita z belimi oblačili, on pa je bil popolnoma gol. A to ga ni prav nič motilo. Navdušeno je ogledoval svoje roke, razpiral in zapiral prste in obračal dlani.

“Bi se rad pogledal v ogledalo?”
“Ogledalo?”
“Ogledalo je predmet, v katerem lahko vidiš sebe.”
“Toda saj se vidim.”
“V njem lahko vidiš svoj obraz.”
“Tudi jaz imam obraz?”
“Seveda ga imaš. Edinstven obraz, ki ga nima nihče drug.”
“Rad bi pogledal.”

Kar nekaj časa je stal pred ogledalom in se čudil svoji podobi. Večkrat se je prijel za nos in ušesa. Tipal je kost za kostjo na obrazu.

“No, ti je všeč, kar vidiš,” je vprašalo dolgolaso bitje z višjo frekvenco glasu.
“Enak sem kot vi, a vendarle drugačen.”
“Edinstven si, Robbie. Tako kot bodo edinstveni tisti, ki pridejo za tabo.”
“Robbie. Všeč mi je ta beseda.”
“To je tvoje ime.”
“Pa tvoje? Ime.”
“Sarah.”
“Tudi tvoje ime mi je všeč. Kdo si ga je izmislil?”
Sarah se je zasmejala. “Dala sta mi ga mama in oče. Izmislil pa si ga je nekdo dolga leta, tisočletja nazaj.”
“Imam tudi jaz mamo in očeta?” je vprašal Robbie.
“Imaš mnogo očetov in mater. Najbližje pravemu očetu pa je tisti možak tamle. Kent mu je ime. Mnogi pred njim so te poskušali ustvariti, a njemu je končno uspel preboj, po katerem si se rodil.”
“Rodil?”
“Prišel na svet.”
“Svet mi je všeč. Je še kdo na svetu ali samo nas pet?”
“Na svetu je deset milijard ljudi in od danes eno prav posebno bitje.”
“Deset milijard? Torej je svet večji od tega prostora.”
“Veliko večji.”
“Čudovito.”
“Kmalu ga boš spoznal v vsej njegovi lepoti.”