Samo enkrat se umre

V življenju nisem napisal veliko kratkih zgodb. Pravzaprav sem napisal zgolj eno. Zato sem bil nemalo presenečen, ko me je Renato Bratkovič povabil na mednarodni krimi/noir književni festival Alibi. Kakor koli, tole je moja kratka zgodba, ki je nastala tam, in pravijo, da je res dobra 🙂 Uživajte! (branje vam bo vzelo kakih 8 minut)

SAMO ENKRAT SE UMRE

Za zajtrk sem skupaj s posušenim čokoladnim rogljičem požrl svoj ponos. Med pitjem grenke neokusne brozge, ki bi ji v kakem drugem časovnem obdobju kdo rekel kava, sem skušal pozabiti občutek dotika njenih prstov na moji koži. Pogledal sem proti kozarcu z vodo, ki je stal na robu mize, in skušal premakniti tekočino s svojimi mislimi. »Premakni se, prasica. Premakni se!« sem vpil v svoji glavi, a se ni zgodilo nič posebnega. Stegnil sem roko in butnil kozarec, da je padel proti tlom. Na moje veliko razočaranje ni bilo tistega katarzičnega zvoka razbitja stekla ob stiku s tršim materialom. »Pizda,« sem rekel naglas.

Medtem, ko je mlačna voda izpirala sivino življenja z mojega izpraznjenega telesa, sem se pogovarjal z bogom. Kar je bilo vsaj malo nenavadno, glede na to, da sem ne le ateist, ampak zaprisežen sovražnik cerkve in vsega, kar je povezano z njo. Zame so verniki nič več in nič manj kot navadne ovce, ki slepo sledijo samooklicanim voditeljem, glasnikom, medijem za višje frekvence. Sami lopovi, če mene kdo vpraša. Grešniki, eden večji od drugega. Mafija. Prevaranti. Izkoriščevalci patetičnih ljudi, ki so pozabili razmišljati s svojo glavo nekje med joško in drugim razredom osnovne šole. Blagor ubogim na duhu, kajti njihovo bo nebeško kraljestvo. Kakšen imbecil moraš biti, da prodajaš takšno sranje?! Kakšen idiot moraš biti, da to sranje požiraš?! Ne razumem ljudi. Nikoli se niti nisem pretirano trudil, da bi jih. Prvič, ko sem se zazrl v globine svoje temačne duše, in to je bilo že zelo zgodaj, sem prišel do spoznanja, da za nas ni upanja. Ko sem kot majhen otrok s prstom tlačil mravlje, in ob tem neizmerno užival, sem odkril božanskost jemanja življenj. Nisem se ustavil pri mravljah. Pri devetnajstih sem, potem ko sem skoraj do smrti premikastil očima, spizdil v tujsko legijo. Ko sem ubil prvega človeka, nisem čutil popolnoma nič. Nobenega navala adrenalina, nobenega olajšanja, nobenega obžalovanja, nobene jeze, nobenega sovraštva, nobene praznine, nobenih misli, nobenega soočenja s strahovi. Nič. Sem pa tisto noč spal kot dojenček. Včasih smo morali streljati na otroke. Sliši se grozno, a nimaš izbire. Ali te bo počil osemletnik z avtomatsko puško ali pa boš ti počil njega. Kadar smo imeli ukaze, da je treba počistiti vas, smo postrelili vse. Ženske, otroke, dojenčke, starce, bolne, pse in koze. Najlažje je, če jih ne gledaš v oči. Zato smo imeli s seboj vsakič vrečke z bonboni. Vržeš, počakaš, rafal. V nekaj minutah je konec. Popis za osebno statistiko in nazaj v bazo. Življenje ni pravljica. En trenutek si tukaj, v naslednjem zreš v večno temo. To je vse.

Sedel sem na balkonu, zrl v daljavo in kadil cigaro. Ob sebi sem imel steklenico Chivasa, ki sem jo po obrokih praznil. Ura je bila nekaj čez deveto zjutraj. Idealen čas za kopanje po samemu sebi. Pomislil sem na mamo, na pravljice, ki mi jih je brala pred spanjem. To so bili lepi časi, brezskrbni časi. Očeta sem komaj poznal. Ko sem bil star pet let, je padel v Iraku. Friendly fire, kot temu rečejo Američani. Padel je pod streli sovojaka. Mama je žalovala pol leta, preden je privlekla domov prvega. Ljubljanskega kmeta s srebrnim mercedesom. Ne spomnim se več, kako mu je bilo ime, vem pa da je bilo iz spalnice stalno slišati kričanje, česar takrat nisem razumel. Fukala sta kot zajca. Vsak dan. Normalno, mama je bila takrat stara petindvajset let. Nekega dne pa je mercedes nehal prihajati. Zamenjalo ga je rdeče kolo. Njegovega imena se spomnim. Miloš. Slikar. Narisal je moj portret, ki ga je mama ponosno obesila nad svojo posteljo in ga ni nikoli snela. Ko sem bil dovolj star, da sem, predvsem po zaslugi kabelske televizije in porničev, dojel, da so vzdihovanje in kriki iz spalnice nekaj povsem običajnega pri odraslih ljudeh, sem večkrat pomislil, kako je gledati portret lastnega sina, ko te nekdo nažiga od zadaj. Takrat sicer v hiši ni bilo veliko fuka, mama je bila že nekaj let drugič poročena, z debilom Ivanom. Ob vsem alkoholu, ki ga je konzumiral, bi bilo čudno, če bi mu vstal, če pa že, pa ne bi vedel ali ga tlači v popek ali v uho. Mama je skušala slediti njegovemu tempu. Spet se je pojavilo kričanje, ki pa je bilo drugačno. Udarci. Z ene in druge strani. Loputanje z vrati. Vžiganje avtomobila sredi noči. Jok. Žvenket stekla zunaj na pločniku. Po enem letu tega sranja sem postal imun. Mamina ljubezen je usahnila. Zamenjala jo je ljubezen do steklenice. Pri štirinajstih sem prvič spizdil od doma. S sošolko, Špelo. Štiri dni sva se skrivala na našem vikendu na Dolenjskem. Ko so uleteli policisti, mi ga je ravno drkala. Vdrli so čez vhodna vrata v tistem trenutku, ko sem špricnil po jedilni mizi. To je eden mojih najlepših spominov. Ko so me pripeljali domov, mama ni niti trznila. Igrala je kurčevo pasjanso v kuhinji. Ko me je zagledala, je rekla: »Filane paprike so v hladilniku.« Hotel sem ji zabrisati jebene paprike v betico. Nisem je več imel rad. To ni bila več moja mama.

Otresel sem cigaro in naredil konkreten požirek viskija. Oblačilo se je. Če je bilo sploh kdaj sončno. Vreme je ena največjih potegavščin vesolja. Nikoli ni v redu. Za vse ne. Sreča? Kaj sploh je? Od kod pride? Kam gre, ko izgine? Zakaj ni trajna? Zakaj je obratno sorazmerna z inteligenco, s količino misli, ki jih človek proizvede, z vprašanji o življenju, o obstoju, o smrti?

Je sreča nekaj živega? Kdaj sem bil nazadnje srečen? Me je ona delala srečnega? Je bila srečna z mano? Fak, ko sem jo prvič videl, tistega poletja 2014 v Medulinu, sem definitivno začutil nekaj. Ko se mi je predstavila: »Živjo, jaz sem Kali,« s svojim nežnim glasom, sem začutil ščegetanje v trebuhu. Po več kot desetih letih. Po več kot petnajstih. Morda prvič sploh. Začutil sem življenje. Želel sem živeti. Hotel sem vedeti, kam bo to pripeljalo. Do srečnega konca gotovo ne. Ti obstajajo le v solzavih filmih, knjigah in tajskih masažah. Prav neverjetno je, koliko ljudi živi v prepričanju, da se bo za njih izšlo srečno. Kako za vraga se lahko konča srečno?! Naj se javi tisti, ki je preživel lastno smrt. Ki je izvlekel kvizka, ko je gospa s koso prišla ponj. Konec je znan in neizbežen. Življenje je pofukana tragedija, v kateri ne preživi nihče. Tako je. Človeštvo ne more preživeti. Planet ne more preživeti. Sonce in vesolje in vse kar obstaja ne morejo preživeti. Vsega bo enkrat konec. To je neizpodbitna resnica. Kali. Ob njej sem prvič pomislil, da bi lahko skozi življenje korakal v dvoje. Da bi se lahko ustalil. Pozabil na vse demone, s katerimi se borim, in zaživel normalno, dolgočasno življenje. A najin odnos je bil daleč od dolgočasnega. Končno sem lahko nekomu izlil vsebino svojega bolnega uma, brez da bi me ta obsojal. Kali je zdržala vse. Daleč od tega, da bi se v vsem strinjala z mano. Imela je svoje mnenje in ga zagovarjala. Včasih celo tako goreče, da sva se pošiljala v pizde materine vse povprek. Tudi kak kozarec ali krožnik je poletel na tla ali v steno. Nikoli vanjo. Nikoli vame. To je bil najboljši približek ljubezni. To je bila strast.

Cigare nisem ugasnil v pepelniku, ampak sem jo frcnil čez balkon. Pa kaj, če koga zadene. Bo kaj drugače? Bo svet kaj bolj beden? Bom jaz slabši človek? Ali nižje sploh gre? Dosegel sem točko brez povratka. Imam enosmerno vozovnico za vlak, ki pelje v pogubo. In nobene postaje ni, na kateri bi lahko izstopil. Vrtelo se mi je od kombinacije viskija in tobaka, zato sem naredil, kar bi naredil vsak razumen človek na mojem mestu. Še en požirek. Zapeklo je v prsih. Kako prijetno je vsaj nekaj čutiti. Ko sem tistega deževnega večera tiščal blazino na obraz ženske, ki je bila nekoč moja mama, nisem občutil ničesar. Vojna te naredi neobčutljivega. Pretirana kontemplacija o življenju tudi. Ali pa propadle zveze. Postaneš kot jebeni kirurg, ki pred seboj vidi le telo, ki ga je treba zakrpati, popraviti, izboljšati. Popolnoma otopel, nezmožen človeškega odzivanja na dražljaje, ki ti jih življenje meče v obraz. Naredil sem ji uslugo. Prosila me je, naj to storim. Njene oči so govorile, naj končam to izrojeno mizerijo, ta usrani približek životarjenja. Ivan je spokal. Prekleti hinavec ji je v faco rekel, da s pijanko ne bo. Pa da se gotovo kurba naokoli, medtem ko on dela v fabriki. Ko bi se vsaj. Na parkirišču sem ga prefukal pred očmi sosedov. Zlomil sem mu golenico, izpahnil ramo in izbil nekaj zob. Živalsko sem ga tolkel in gotovo bi ga ubil, če me ne bi trije silaki potegnili z njega. Mama je samo ena. Ljubezen lahko izzveni, a kri ni voda in to je sveto. Naredil sem, kar sem moral. Smrt nosi veliko različnih obrazov in tokrat si je nadela mojega. Odigral sem svojo vlogo in naredil, kar sem moral. Če je ne bi jaz, bi jo pokopal alkohol. Bolje je bilo, da sem bil jaz. Prav je bilo tako. Nikoli si nisem očital.

Steklenica je bila skoraj prazna. Začelo je deževati. Tudi tisti večer, ko sem prišel v izpraznjeno stanovanje, je deževalo. Kako poetično. Kali je iz mojega življenja odšla tako nenadno, kot je vanj vstopila. Sporočilo na post-it listku roza barve je bilo kratko, a je povedalo vse, kar je bilo za povedati. »Nisem tisto, kar v tem trenutku potrebuješ.« Bam. Vedno je vedela, kaj reči v določenem trenutku. Vedel sem, da je bila njena odločitev prava. Prava. Kako smešna beseda. Pravih ali napačnih odločitev ni. Vse so naše. In ko se odločiš, ni poti nazaj. Kali je zadnjo odločitev sprejela dva večera nazaj. Pravijo, da je umirala nekaj ur, preden se je telo dokončno odločilo, da je čas za predajo. Njeno truplo so našli nekaj deset metrov od avtomobila, s katerim je zletela s ceste, potem ko se je vračala s službene zabave, na kateri je popila več kot po navadi. Življenje je krhko, predvsem pa ni samoumevno. Danes si tu, jutri te ni več. Čez nekaj dni si le še spomin, trohneč na nekem britofu. Tako je.

V steklenici sem pustil požirek ali dva. »Za bogove,« kot bi rekla Kali. Opotekel sem se do spalnice, iz predala z gatami potegnil pištolo in se usedel na rob postelje. Pogledal sem po praznih belih stenah sobe. Lahko bi našel bolj idilično prizorišče. Samo enkrat se umre. Lahko bi bilo v stilu. Le kaj bodo rekli sosedje, ko bodo pri poročilih videli, da so v bloku našli truplo? Najbrž dogodka sploh ne bodo pokrivali. Samomori nikogar ne zanimajo. Pa tako lepo je biti gospodar svoje usode. Gospod da in gospod vzame. Kurac moj. Najlažje je preložiti odgovornost na nekoga drugega. Najlažje je skloniti glavo in biti ovca. Bee, bee, dokler nekega dne ni konec. Moj konec je samo moj in moja pravica je, da si ga izberem sam.

Prislonil sem pištolo na prsa. Ne pod brado ne v usta ne na sence. Ne bi rad ostal rastlina. Krogla v srce, to je tisto pravo. Za drobec trenutka sem si zaželel, da bi posmrtno življenje vendarle obstajalo. Mene verjetno v njem ne bi čakalo nič prijetnega. Kar seješ, to žanješ. Zagledal sem se v ogledalo pred sabo in pomežiknil svojemu dvojniku. Nato sem brez oklevanja in brez nepotrebnih poslovilnih besed še zadnjič vzel življenje.