JakaDanes je svetovni dan bipolarcev. Čisto po kmečko smo to tisti ljudje, ki si v nekih obdobjih ne želimo živeti, v drugih pa zajemamo življenje z največjo možno žlico. A kar je mnogim čudno, je to, da večino časa preživimo nekje med tema dvema ekstremoma. Torej smo, kot bi rekli bolj pozorni prebivalci našega malega planeta, normalni. Pustimo ob strani, da je normalnost širok pojem in da ga je nemogoče definirati. Ko smo v fazi “normalnosti” ali remisije, kot jo imenujejo bele halje, nas boste težko ločili od slehernika. To nam omogoča, da se infiltriramo v množico in neovirano kujemo plane, kaj vse bomo ušpičili, ko nas spet odnese.
Šalo na stran. Bipolarna motnja je klasificirana kot bolezen. Ni najslabša možna bolezen, ki jo človek lahko faše, ni pa tudi ena od tistih, ki bi si jih želel. Manije so sicer nekaj časa izredno lepe, a znajo hitro eskalirati v mešanico blodenj, paranoje, hiperaktivnosti in hipersenzitivnosti. Moje manične epizode so se vse končale na istem naslovu. Na Studencu 48. To je čarobni kraj, s katerim vas strašijo, kadar si drznete biti malo preveč posebni. Ko si noter prvič, si v šoku. Ko si noter osmič, veš, da se boš prekleto dobro spočil od ponorelega sveta. Izraz “fužinske toplice” je kar pravi. A vse je odvisno od percepcije. Ni lahko biti eden od tistih, ki je bil noter. Mnogi ne zmorejo nositi tega bremena.
Mene so prvič gladko nategnili. Da gremo slikat glavo, so rekli. Seveda mi ni potegnilo, dokler nisem videl zloglasne stavbe. Vsakič ko smo šli v drug prostor, sem prosil svojo družbo, naj bodo z mano. Dokler se niso zaprla in zaklenila zadnja vrata. In takrat sem ostal sam, nasproti množice tehnikov, sester in zdravnice. Potegnil sem najbolj logično potezo – zdravnici sem potegnil ključe iz roke. Še danes se spominjam scene, kot iz kakšnega filma, ko so me tehniki zagrabili in odpeljali v sobo. Najprej sem še mislil – blodnje so super zadeva – da se nekdo dela norca iz mene. Da se bodo od nekje pojavili moji prijatelji in zavpili “presenečenje”. Pa jih ni bilo. Šele ko so začeli hoditi na obiske in sem se zavedel, da nosim bolnišnično pižamo, sem dojel, kje pravzaprav sem. Leta 2007 sem postal eden njih. Eden “tistih, ki so bili noter”.
Nazadnje sem bil v Polju pred tremi leti. Takle čas. Po izidu moje prve pesniške zbirke me je odpeljalo. Zdravniku sem rekel, da me ne bo naslednjih pet let. Zdržal sem manj kot en teden. Potem mi je rekel, naj si zadam realnejši cilj. Pa sem rekel: “Dobro, potem pa tri leta”. In zdaj sem tu. Včasih pozabim, da sem bipolaren. Če ne bi pred spanjem vzel tablet in enkrat na mesec hodil na Polikliniko po šus v rit, bi si še začel domišljati, da sem ozdravel. A to ni nikoli dobro. Zavedanje, da gre v vsakem trenutku lahko kaj narobe, je ključno. Poleg discipline, rutine, urejenega življenja. Pa da imaš ob sebi ljudi, ki te razumejo in spoštujejo, da si, kar si.
- Svoja prva leta življenja z bipolarno motnjo sem opisal v knjigi Manični poet.
Naj bo bipolarna motnja bolezen ali darilo, treba je živeti z njo. Bipolarci nismo ne boljši ne slabši od drugih. Če si bil v Polju enkrat, nisi večji car od tistega, ki je bil dvajsetkrat. In obratno. Življenje je nepredvidljivo. Nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Zato spoštuj najprej sebe in nato še druge. Ne glede na to, kakšne oznake nosimo. Vsi dihamo isti zrak in vsi se trudimo, da bi preživeli. Vsak po svoje pač.