{"id":974,"date":"2018-03-30T06:00:56","date_gmt":"2018-03-30T04:00:56","guid":{"rendered":"https:\/\/jakatomc.com\/?p=974"},"modified":"2018-03-29T18:57:50","modified_gmt":"2018-03-29T16:57:50","slug":"bipolarna-motnja-bolezen-ali-darilo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/jakatomc.com\/sl\/2018\/03\/30\/bipolarna-motnja-bolezen-ali-darilo\/","title":{"rendered":"Sem eden tistih, ki so bili noter. Pa kaj."},"content":{"rendered":"

Danes je svetovni dan bipolarcev. \u010cisto po kme\u010dko smo to tisti ljudje, ki si v nekih obdobjih ne \u017eelimo \u017eiveti, v drugih pa zajemamo \u017eivljenje z najve\u010djo mo\u017eno \u017elico. A kar je mnogim \u010dudno, je to, da ve\u010dino \u010dasa pre\u017eivimo nekje med tema dvema ekstremoma. Torej smo, kot bi rekli bolj pozorni prebivalci na\u0161ega malega planeta, normalni. Pustimo ob strani, da je normalnost \u0161irok pojem in da ga je nemogo\u010de definirati. Ko smo v fazi “normalnosti” ali remisije, kot jo imenujejo bele halje, nas boste te\u017eko lo\u010dili od slehernika. To nam omogo\u010da, da se infiltriramo v mno\u017eico in neovirano kujemo plane, kaj vse bomo u\u0161pi\u010dili, ko nas spet odnese.<\/p>\n

\"\"
Bipolarna motnja je za nekatere bolezen, za druge darilo.<\/figcaption><\/figure>\n

\u0160alo na stran. Bipolarna motnja je klasificirana kot bolezen. Ni najslab\u0161a mo\u017ena bolezen, ki jo \u010dlovek lahko fa\u0161e, ni pa tudi ena od tistih, ki bi si jih \u017eelel. Manije so sicer nekaj \u010dasa izredno lepe, a znajo hitro eskalirati v me\u0161anico blodenj, paranoje, hiperaktivnosti in hipersenzitivnosti. Moje mani\u010dne epizode so se vse kon\u010dale na istem naslovu. Na Studencu 48. To je \u010darobni kraj, s katerim vas stra\u0161ijo, kadar si drznete biti malo preve\u010d posebni. Ko si noter prvi\u010d, si v \u0161oku. Ko si noter osmi\u010d, ve\u0161, da se bo\u0161 prekleto dobro spo\u010dil od ponorelega sveta. Izraz “fu\u017einske toplice” je kar pravi. A vse je odvisno od percepcije. Ni lahko biti eden od tistih, ki je bil noter. Mnogi ne zmorejo nositi tega bremena.<\/p>\n

Mene so prvi\u010d gladko nategnili. Da gremo slikat glavo, so rekli. Seveda mi ni potegnilo, dokler nisem videl zloglasne stavbe. Vsaki\u010d ko smo \u0161li v drug prostor, sem prosil svojo dru\u017ebo, naj bodo z mano. Dokler se niso zaprla in zaklenila zadnja vrata. In takrat sem ostal sam, nasproti mno\u017eice tehnikov, sester in zdravnice. Potegnil sem najbolj logi\u010dno potezo – zdravnici sem potegnil klju\u010de iz roke. \u0160e danes se spominjam scene, kot iz kak\u0161nega filma, ko so me tehniki zagrabili in odpeljali v sobo. Najprej sem \u0161e mislil – blodnje so super zadeva – da se nekdo dela norca iz mene. Da se bodo od nekje pojavili moji prijatelji in zavpili “presene\u010denje”. Pa jih ni bilo. \u0160ele ko so za\u010deli hoditi na obiske in sem se zavedel, da nosim bolni\u0161ni\u010dno pi\u017eamo, sem dojel, kje pravzaprav sem. Leta 2007 sem postal eden njih. Eden “tistih, ki so bili noter”.<\/p>\n

\"\"
Zadnji\u010d me je odneslo po izidu pesni\u0161ke zbirke, leta 2015.<\/figcaption><\/figure>\n

Nazadnje sem bil v Polju pred tremi leti. Takle \u010das. Po izidu moje prve pesni\u0161ke zbirke me je odpeljalo. Zdravniku sem rekel, da me ne bo naslednjih pet let. Zdr\u017eal sem manj kot en teden. Potem mi je rekel, naj si zadam realnej\u0161i cilj. Pa sem rekel: “Dobro, potem pa tri leta”. In zdaj sem tu. V\u010dasih pozabim, da sem bipolaren. \u010ce ne bi pred spanjem vzel tablet in enkrat na mesec hodil na Polikliniko po \u0161us v rit, bi si \u0161e za\u010del domi\u0161ljati, da sem ozdravel. A to ni nikoli dobro. Zavedanje, da gre v vsakem trenutku lahko kaj narobe, je klju\u010dno. Poleg discipline, rutine, urejenega \u017eivljenja. Pa da ima\u0161 ob sebi ljudi, ki te razumejo in spo\u0161tujejo, da si, kar si.<\/p>\n