\u201cSi prepri\u010dan, da \u017eeli\u0161 to storiti?\u201d me je vpra\u0161ala.
\n\u201cNisem,\u201d sem odvrnil. \u201cVendar moram. To mu dolgujem.\u201d<\/p>\n
Niti v najbolj divjih sanjah si nisem predstavljal, da bom neko\u010d v tem polo\u017eaju. Da bom jaz tukaj, on pa ne. Ko je od\u0161el, mi je nalo\u017eil \u0161e zadnjo nalogo. Najbolj odgovorno. Naj povem najino zgodbo. Ki je pravzaprav bolj njegova kot moja. Vse, kar je zapisano v naslednjih vrsticah, se je res zgodilo. Morda je kak\u0161na podrobnost zapisana druga\u010de, kot se je spominja on, a tako je z vsako resnico. Vsak jo vidi, \u010duti, do\u017eivlja po svoje. Blebetam. Najbolje, da za\u010dnem pripovedovati \u2026<\/p>\n
Bil je petek in de\u017eevalo je. Nikoli ne vem, kak\u0161no je bilo vreme na dolo\u010den dan, a tistega de\u017eevnega dne se v \u017eivo spominjam. Ravno sem se kobacal iz postelje, ko je zazvonil telefon. Na\u010deloma se ne ogla\u0161am nanj pred zajtrkom, a dobil sem ob\u010dutek, da je nekaj nujnega. Pogledal sem na ekran naprave. Gorazd. Nisem ga videl ne sli\u0161al \u017ee ve\u010d let. Odkar sva se sprta raz\u0161la, ko sem mu v stanju za\u010dasne norosti povedal nekaj krepkih. Kasneje mi je bilo \u017eal, a \u010das se sila te\u017eko zavrti nazaj in te\u017eke besede se za\u017erejo globoko v du\u0161o.<\/p>\n
\u201cGorazd?\u201d
\n\u201c\u017divjo, Robi. Kako si?\u201d
\n\u201cV redu. Pa ti? Kje si se izgubil?\u201d
\n\u201cIzgubil \u2026 na\u0161el \u2026 kdo bi vedel.\u201d
\n\u201cPo glasu sode\u010d si dobro.\u201d
\n\u201cJa, sem. Poslu\u0161aj, se lahko dobiva?\u201d
\n\u201cJa, itak. Danes?\u201d
\n\u201cZdaj. V bistvu sem tu v lokalu zraven tvojega bloka.\u201d
\n\u201cOK. Samo nekaj vr\u017eem nase in priletim. Deset minut.\u201d
\n\u201cZmenjeno. Se vidiva.\u201d<\/p>\n
Nemalo presene\u010den sem se na hitro oprhal, navlekel nase cunje, ki so le\u017eale prek roba postelje in se odpravil ven. Ko sem prispel do lokala, sem ga uzrl. Sedel je na vrtu, pod tendo. Pomahal je in vstal. Segel mi je v roko. O\u010ditno sva prerasla objeme.<\/p>\n
\u201cDobro izgleda\u0161,\u201d je rekel.
\n\u201cHvala, enako. Koliko let je minilo? Tri, \u0161tiri?
\n\u201cSeptembra bo pet,\u201d me je popravil.
\n\u201cOprosti za tisti izpad. Ne glede na vse, se ne bi smel spustiti na tak nivo.\u201d
\n\u201cNe rabi\u0161 se opravi\u010devati. Sam sem bil kriv ravno toliko kot ti. Le da bi se jaz lahko zadr\u017eal, ti pa se v tistem trenutku nisi mogel.\u201d
\n\u201cMorda. A vseeno mi je \u017eal.\u201d
\n\u201cOpravi\u010dilo sprejeto. Povej raje, kako \u017eivljenje.\u201d
\n\u201cDobro. Pi\u0161em. Novembra izdam sedmo knjigo.\u201d
\nZa\u017evi\u017egal je. \u201cUf, sedmo. Prebral sem samo prve tri.\u201d
\n\u201cVem.\u201d Nasmehnil sem se. \u201c\u0160e vedno lahko nadoknadi\u0161.\u201d
\n\u201cBom. Poslu\u0161aj, imam zgodbo zate.\u201d
\n\u201cZgodbo?\u201d
\n\u201cJa, zgodbo. Rad bi, da jo zapi\u0161e\u0161. Da jo deli\u0161 s svetom. Ti bo\u0161 to storil veliko bolje kot jaz. Profi si, jaz pa ne pridem dlje od pisanja po bedastih forumih.\u201d
\n\u201cAha, razumem. Ja, seveda. Z veseljem zapi\u0161em tvojo zgodbo. Samo moment, da vzamem telefon in te posnamem.<\/p>\n
Za\u010del je pripovedovati.<\/p>\n
Star je bil sedem let, ko je prvi\u010d opazil, da se z njim nekaj dogaja. Za\u010delo se je kot mravljinci v prstih, ki so se v nekaj dneh raz\u0161irili na cele roke in kasneje \u0161e na preostanek telesa. Peljali so ga k zdravniku, ki je rekel, da ima fant bujno domi\u0161ljijo in da ni fizi\u010dno prav ni\u010d narobe z njim. Mama je vztrajala, da naj ga napoti k specialistu, vendar ji je bela halja zagotovila, da to ni potrebno, da pa ga lahko napoti k otro\u0161kemu psihiatru, saj je te\u017eava zelo verjetno psihosomatskega izvora. Tako so malega Gorazda pripeljali domov, vsega mravljin\u010dastega. Ko je le\u017eal na postelji in gledal v poster na stropu, se je zgodilo. Zazdelo se mu je, da se je nekaj v sobi premaknilo. Pogledal je desno. Vrata omare so se po\u010dasi zaprla. Gorazda bi moralo biti po vseh pravilih strah, a ni za\u010dutil nobene nevarnosti. Vstal je s postelje in po\u010dasi stopal proti omari. Bli\u017ee je bil, bolj je njegovo telo migetalo. Brbotalo. Pljuskalo. Ko je prijel vrata omare, je v prstih za\u010dutil toploto. Odprl jih je in razo\u010darano obstal pred poznano podobo omare. Nikogar ni bilo v njej. Za vsak slu\u010daj je dvignil kup hla\u010d pa premaknil jopice, ki so visele na obe\u0161alnikih. Ni\u010d. Ulegel se je nazaj na posteljo in zaprl o\u010di. Kmalu je zadremal. A dreme\u017e ni trajal dolgo. Prebudil se je hipoma in uzrl nenavaden prizor. Njegove iztegnjene roke so \u017eivorumeno \u017earele. Sprva je mislil, da gori, a ga ni peklo. Rumena barva se je kmalu spremenila v zeleno in nazadnje v modro. Nato je izginila in vse je bilo spet tako kot prej. Gorazd se je popraskal po glavi. Morda je res zrel za psihiatra, kot je mami rekel zdravnik. Menda bo tako, saj vidi stvari, ki jih v resnici ni. Ki jih ne more biti. Zato se je odlo\u010dil za najbolj smotrno potezo. Odlo\u010dil se je, da bo pozabil.<\/p>\n
Osem let kasneje se je spet zgodilo. Bil je z dekletom, s katerim sta se pogosto dru\u017eila. Ravno ko sta bila na tem, da nadgradita dru\u017eenje in se prepustita hormonom, so se spet pojavili. Mravljinci. \u017darenje rok. Energija, ki je \u017eelela zapustiti telo. Tina, tako je bilo dekletu ime, je naenkrat kriknila. Gorazd se je zdrznil in nagonsko \u017eelel odsko\u010diti stran. Noge niso naletele na oporo. Zamah rok v prazno. Tinin zgro\u017een obraz. Ob\u010dutek brezte\u017enosti. Lebdenje. Prst pred usti. Vse bo v redu. Pa ni bilo. \u0160e preden se mu je uspelo spustiti na trdna tla Tinine sobe, je v njo pridrvel Tinin o\u010de. Ko je videl lebde\u010dega Gorazda, je kriknil \u0161e sam. \u201cTakoj dol,\u201d je zavpil v naslednjem trenutku. \u201cKaj za vraga se dogaja tukaj?\u201d Gorazd ni vedel, kaj storiti. Misli, da si te\u017eak, si je rekel. Te\u017eak si. Te\u017eak. Uspelo je. Spet je bil na trdnih tleh. \u201cKak\u0161na pizdarija je to?!\u201d Gorazd se je hipoma zavedel, da v sobi ni sam. Tina je jokala na postelji, njen o\u010de je za\u010del groziti, da bo poklical policijo. Gorazd je znova povlekel najbolj logi\u010dno potezo. Pobegnil je.<\/p>\n
Kmalu je spoznal, da njegove nenavadne sposobnosti presegajo letenje. Na\u0161el je osamljeno zapu\u0161\u010deno hi\u0161o, kjer je lahko brez o\u010ditajo\u010dih pogledov preizku\u0161al svoje meje. Odkril je, da lahko z mislimi premika predmete. Pa da lahko segreje ali ohladi vodo zgolj s pogledom. Da lahko pozdravi bolno \u017eivo bitje. Da se sam zdravi nenavadno hitro. Da lahko te\u010de hitreje, ska\u010de vi\u0161je, dvigne ve\u010d. Veliko ve\u010d. In nazadnje je odkril, kdo je bilo bitje iz otro\u0161ke omare. On sam. O da, lahko je potoval skozi prostor in \u010das. Gorazd je postal to, kar si \u017eeli postati vsak otrok. Superjunak.<\/p>\n
Seveda mi ni tega nikoli omenil. Do zdaj. Kadar sva se dru\u017eila, je deloval povsem normalno. Nikoli ni za\u010dutil \u017eelje, da bi mi pokazal svoje sposobnosti. Rekel je, da jih nikoli ni izkori\u0161\u010dal, da bi se metal ven. Da so mu bile dane, da bi pomagal drugim, ne, da bi pomagal sebi. Spomnil sem se, da sem se ob njem vedno po\u010dutil nenavadno dobro. Da sem najina sre\u010danja vedno zapustil nabit s pozitivno energijo. Do tistega dne pred petimi leti, ko sem izbruhnil kot dolgo spe\u010d vulkan.<\/p>\n
\u201cVe\u0161, tisto je bilo moje delo,\u201d je rekel.
\n\u201cProsim?\u201d
\n\u201cTisti tvoj izbruh. Jaz sem ga spro\u017eil.\u201d
\n\u201cKako?\u201d
\n\u201cNo, ne bi \u0161el v tehnikalije postopka, ampak verjemi mi na besedo, da si to potreboval.\u201d
\n\u201cPa saj se mi je \u010disto utrgalo. Kako bi bilo to lahko dobro zame?\u201d
\n\u201cPredolgo si dr\u017eal v sebi dolo\u010dena \u010dustva. Enkrat bi privrela na dan. Bolje je bilo, da se je to zgodilo, ko si bil z mano.\u201d
\n\u201cAha.\u201d
\n\u201cSi se po tistem dnevu \u0161e kdaj po\u010dutil izgubljenega?\u201d
\n\u201cNe vem. Mislim, da ne.\u201d
\n\u201cNo vidi\u0161.\u201d
\n\u201cKako je to mogo\u010de?\u201d
\n\u201cGlej. Vse, kar sem ti povedal, je \u010dista resnica. \u017divljenje me je izbralo za nekaj ve\u010djega. Svojo nalogo mislim opravljati, dokler mi bo dano. Tako, kot to po\u010dnejo drugi, ki so podobni meni.\u201d
\n\u201cSo \u0161e drugi?!\u201d
\n\u201cJa.\u201d
\n\u201cKoliko?\u201d
\n\u201cNe vem. Osebno sem spoznal tri, a nas je veliko ve\u010d. \u010cutim jih.\u201d
\n\u201cPa to je noro.\u201d
\n\u201cJe, kakor je. Reci temu evolucija. Ali pa klic v sili. \u010clove\u0161tvo nas potrebuje. Zabredli smo.\u201d
\n\u201cZakaj si izbral mene? Za svojo zgodbo.\u201d
\n\u201cKer si dober \u010dlovek. Ker bo\u0161 vedel, kaj narediti z njo.\u201d
\n\u201cPoskrbel bom, da bodo ljudje izvedeli zanjo. Zate. Za vas.\u201d
\n\u201cHvala. Zdaj pa moram iti. Simona me \u010daka s kosilom.\u201d
\n\u201cO\u010ditno morate tudi superjunaki jesti.\u201d
\nNasmehnil se je. \u201cTudi rit si bri\u0161emo sami.\u201d<\/p>\n
Vstala sva in stisnil mi je roko v pozdrav. Ko sem ga opazoval, kako je odhajal, sem se spra\u0161eval, \u010de ga bom \u0161e kdaj videl. Poznam superjunaka, sem pomislil. Druga najbolj\u0161a stvar, ki se ti lahko zgodi.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
\u201cSi prepri\u010dan, da \u017eeli\u0161 to storiti?\u201d me je vpra\u0161ala. \u201cNisem,\u201d sem odvrnil. \u201cVendar moram. To mu dolgujem.\u201d Niti v najbolj divjih sanjah si nisem predstavljal, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":1185,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[109],"tags":[78,102,147],"class_list":["post-1183","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-dnevnik","tag-jaka-tomc","tag-kratka-zgodba","tag-superjunaki"],"yoast_head":"\n